Po dolgem času…

VREMŠČICA – BRKINI (Kozjane – Tatre – Orehek pri Materiji – Markovščina) – SLAVNIK – KOPER

 

Minila so vsaj štiri leta odkar sem zadnjič prevozil to traso in ker sem te dneve celo na dopustu je padla odločitev o ponovitvi.

Na forumu sem vrgel kost, katero je sicer glodal le malokdo, ampak ni važno. Dragan je bil takoj za, kasneje potrdi svojo udeležbo še Marko. Ostali so na dopustu ali pa ideja ni zanimiva….

Nekaj čez peto uro zjutraj se tako dobimo na železniški postaji Koper. In ker tuizem smo ljudje in ker so slovenske železnice najboljše smo že na štartu doživeli hladen tuš. Uradno nas (kolesa) niso imeli kam dati?! No, saj ne da bi pričakovali drugače in takoj  preidemo na logistični plan B. Moj avto ostane na ž.p., Marko pa nas zapelje do Senožeč, kjer se uradno naša tura tudi začne. Kasnej bi  se z mojim avtom vrnili v Senožeče po Markov avto.

Kljub nehumani vročini zadnjih tednov pa dan obeta nekoliko nižje temperature. V senožečah nas tako pričakata temperatura okoli 17-18 stopinj im močan veter.

Zasedba ostaja nespremenjena: Marko, Dragan in moja malenkost

Zapeljemo se skozi vas in takoj opazim nove markacije. Včasih jih ni bilo, ali pa vsaj toliko ne. Pohvalno. Tako se po planinski poti počasi pričnemo dvigati proti Vremščici. V tolažbo nismo bili edini osli na poti, saj takoj po vasi naletimo še na nekaj…..pravih oslov.

Vstopimo v gozd, kjer se takoj pričnemo strmo dvigati. Vendar je pot lepa, tekoča, predvsem pa v zavetju pred jutranjim močnim vetrom. Vmes sledi nekaj porivanja, vendar ravno toliko, da popravi tisto “monotonijo” pedaliranja 🙂

Počasi prilezemo pod 914mnv visok vrh Slatna, zapustimoi gozd ter se spustimo na Virbašnji dol, sedlo pod malo Vremščico. Pokrajina je čudovita. Vse cveti, da pa nebi bilo prekičasto nebo pokrivajo nevihtni oblaki.

Ponovno vstopimo v gozd in sledi še zadnjih 200 višincev do vrha Vremščice, 1027mnv. Tudi tukaj je pot lepa, tekoča in le zadnje metre pod vrhom se nekoliko postavi pokonci, tako, da kakšen meter spet potiskamo kolesa.

Pa smo na vrhu! Naš prvi (od dveh 🙂 ) tisočak je osvojen. Marko pravi, da ni prepričan če bo zmogel še celo pot do Kopra, ko pa se ozre proti jugu, kjer se v daljavi vidi vrh Slavnika se dokončno prepriča da ima dovolj. Tako se razidemo. Z Draganom nadaljujeva po planu, Marko pa dobi posebno zadolžitev; testiranje spusta v Senožeče.

Veter se je sicer umiril, vendar temperatura še zdaleč ni visoka, tako, da se z Draganom na brzino pričneva spuščat v dolino. Smer  Gornje Ležeče. Spust je lep. Sprva nekoliko strm, tako, da Dragan nekaj metrov prehodi, kasneje pa pl. pot s prijetnim naklonom vijuga skozi gozd vse do gl. ceste Divača – Il. Bistrica. Cesto le prečkava in po kolovozu nadaljujeva v Gornje Ležeče.  Vmes celo srečava nekaj znancev kateri raziskujejo ostanke vodovoda ali nekaj podobnega. Hmmm… to moram še malo raziskat.

Tako prispeva v Gornje Ležeče in opažam, da se je število markacij in smerokazov od mojega zadnjega obiska precej povečalo. Tokaj pokažem Draganu, kako sem v eni prejšnjih tur prišel v Gornje Ležeče nekje nad železniško postajo, do tam se pa dobesedno prebijal, lomastil skozi neko trnje, koprive in drugo domačo zelenjavo….. Šele v tretje (govorim o ca. 5let nazaj) sem našel “pravo” pot.

Spustiva se do glavne ceste (Divača – Il. Bistrica), zavijeva levo, ter po gl. cesti nadaljujeva do Buj, kjer je v planu prva “uradna” pavza. Žal je lokal zaprt. Prezgodnja sva. V Bujah zapustiva gl. cesto in se priključiva na makadamsko cesto po kateri se vzpenjava vse do Kozjan. Vzpon do Kozjan je dolg, zelo dolg, vendar ne prestem in ob klepetu hitro mine.

Spet sva na asfaltni cesti. Kljub asfaltu, pa ugotavljava kako lep je ta predel, ževela sicer nebi tam, kakšnega vikenda pa se nebi branila. V Tatrah iščem slaščičarno he he, a zaman. Ura je ravno prava za en kakav in brijoš. No,….upanje zadnje umre, jaz pa kljub vsemu ostanem brez kakava in brijoša. Ne preostane drugo, kot, da nadaljujeva do Orehka, tistega pri Materiji.

In kot sem že v moji najavi ture, napovedal na forumu, je sledilo mojih 5minut. Ne, nisem dobil ne krofov, ne drugih sladic ampak sem se svojih 5 min malo lovil z iskanjem trase. Namreč, pot katero sem včasih uporabljal, je bila popolnoma zaraščena. Sicer se je pot na “drugi” strani spet videla, tako, da sva z Draganom naredila manjši detour in se vseeno, po planu spustila po kolovozu v Slivje.

Vrhunec izbire trase pa je ko se iz Slivij spustiva v Markovščino in to direktno pred Bar Dimnice, kar je bil v planu druga uradna pavza. Na srečo so tukaj odprti. Spijeva vsaj svoj radler, pojeva panin opazujeva kelnarco kako v vetru pometa teraso in čas je za nadaljevanje poti.

Po nekaj sto metrih vžnje po gl. cestu (proti Podgradu) zavijevo desno, na kolovoz. Ta nas vosi proti Skandanščini. Sprva se po kolovozu spuščava, kasneje se zravna, vmes pa je nekaj napak v terenu kjer se je potrebnu tudi malenkost dvignit. Kmalu se priključiva na asfaltno cesto, katera pelje v Skandanščino, vendar zakaj bi nama bilo lahko, če se stvar lahko oteži. Tako, da najdeva izhod v sili (izhod iz asfaltne ceste) in se priklučiva na pl. poto katera naju pripelje v Skandanščino. Nič daljša ali krajša ni, kot asfaltna cesta do Skandanščine, vsekakor pa se raje voziva skozi gozd kot po cesti.

Pred nama je še zadnji resnejši vzpon: Slavnik. Bolj kot se dvigava, težje je vozit. Tako nekje na 3/4 poti sestopiva in dokler se pl. pot ne prikljiči na makadamsko cesto spet potiskava kolesi. Ob prijetnem klepetu, kakšni digitalni pavzi tudi to hitro mine in kak kmalu sva pod vrhom Slavnika. Žal je petek, pa še trinajsti in koča je seveda zaprta. To opaziva že na daleč, saj zastava ni izobešena. Tukaj moram ob priliki pocukat za rokav skrbnika koče naj izobeša zastavo Istre ne pa Slovenije. No,…saj izobešati zastavo Slovenije ni greh,…lepo pa tudi ni. Konec koncev smo v Istri! Spet me bo Tomo definiral kot separatista…. 🙂

Ker imava oba kolesa z 150-160mm hoda izbereva ta položno varianto za v Podgorje. Zakaj? Dragan špara na zavornih ploščicah pa še zadnja guma mu pušča?!

In tudi ta tehnično-adrenalinski spust hitro mine. (vmes preberem Lady in Trač)

Podgorje! Čas je za pavzo. Tako se v bljižnji gostilni ustaviva. Razen naju in petih pohodnikov iz Slovenije ni bilo nikogar. Preden sva naročila je bil Radler že na mizi, kasneje pa si omislim še palačinke z nutelo! Mljask, mljask….. V tistem trenutku bi pojedel še dve, tri porcije. Ne ker sem bil lačen, ampak ker so bile dobre. He he…

In ker sva že pri hrani, se dogovoriva, da se zvečer dobimo pri Draganu v Borštu. Geslo: Roštilj!

Iz Podgorja jo kar po asfaltni cesti mahneva do Praproč potem pa po kolovozih mimo Marije Snežne do črnokalskega gradu. Obiščeva graščake in se spustiva skozi Črni kal (stolp še vedno stoji) vse do Rižane.

In v Rižani? Seveda pavza. Še nekaj spijeva na brzino, odpedalirava do Cepkov, kjer zapeljeva na kolovoz kateri skozi vinograde in sadovnjake pelje proti Mišem. Kasneje se priključiva traso nekdanje železnice Trst – Poreč – Kanfanar (TPC) oz. nam bolje poznane Parencane.

Koper, žel. postaja. Moj avto je še tam. Naložim kolo, se pozdravim z Draganom o večernem pikniku pa raje nebi. Toliko so mi dali za jesti in piti, da imam še zdaj he he moker jezik!

Sem pa pogrešal še druge člane foruma kot naprimer Stelio in njegova Družinska sekcija, Gulliver, kateri bi tudi užival na tej trasi, Tomis, Pero, David skratka vsi ljubitelji klancev, zgubljanja, uživanja, slikanja….

(Zgoraj našteti so v neabecednem redu, nenašteti niso zanalašč nenašteti in kdor ni naštet se mu opravičujem 🙂 )

Še nekaj besed o fotoaparatu:

Kej je moj (Urškin) ta mali Nikon zatajil je kot izhod v sili Marko privlekel iz žepa svojo oz. sinovo PRAKTICO.

Seveda je bil to odličen aparat na dan ture in edini seveda. Da se nebi ponavljal podajam link na Tomotov blog, kjer je nekaj več besed o temu čudu tehnike……

Statistika ture je pa takšna:

65km – 1500vm

Popil 2lit tekočine iz meha, 2X velik 1X mali Radler

2X panin (obloženi kruhek po slovensko) 1X palačinke z Nutello.

66,666% udeležencev uspešno zaključilo turo!

 

This entry was posted in MTB and tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Po dolgem času…

  1. TG says:

    No, tudi jaz sem imel 66,66 % prav – aparat si “dobil” zastonj oz. ukraden je bil iz škatle z igračami 🙂

    Enkrat pa moram tudi jaz to turo opraviti izven zimske sezone.

  2. Milan48 says:

    Čestitam za turco, pa za opis in dobro fotografsko oko. Pa tudi za zanimivo naslovnico Bloga, ki sem ga obiskal prvič. Hvala Tomi za povezavo in javi se še kdaj! Do takrat pa mnogo lepih kilometrov s prijatelji (in prijateljicami). Pozdrav domačim.
    Milan

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Please type the characters of this captcha image in the input box

Please type the characters of this captcha image in the input box


+ 7 = nine