Povežimo soline – 20.03.2011

Minila sta slaba dva meseca od moje “vrnitve med tekače”. Tek Povežimo soline pa je bila dobra priložnost, da v tekmovalnem duhu vidim kako sem napredoval.

In tako se prijavim. In ker sem bolj lene sorte se prijavim celo nekaj dni pred tekom in se tako izognem čakanju v vrsti. Ni ga čez komot.

Po pošti prispe štartna številka. 328. Tako pomislim, da bo uvrstitev enaka štartni številki bo to že ogromen uspeh. Kljub netekmovalni naravi pa se teka vsako leto udeleže med 800 in 1000 tekači. Sem pa prepričan da se vsaj prvim 200 vsaj malo gre za čas. Ljudje smo pač takšni in tekmujemo med sabo kjerkoli in kadarkoli se da….

Na štartu se suvereno postavim v prvo bojno linijo, med tiste tekače katere udeležba več kot toliko ne zanima. Gre se jim samo za osvojeno mesto in čas. “Bo kar bo”, si rečem. Pištola poči, mi pa v tek….

Prvi kilometer je bil moj tempo prehiter. Vsaj tako mi je povedal moj osebni svetovalec Garmin. Zato malenkost zmanjšam (spomnim se otroških let ko sem na začetku vedno pretirava, kasneje se je to maščevalo) tempo. Pred mano je le kakšnih 30-40 tekačev in si mislim da se tisti tapravi še prebijajo v ospredje….

Smo že pri Ribiču. Tempo ostaja enak, nihče me ne prehiti. Nič jasno… V Lucijskem avtokampu je zgodba še vedno enaka. Tempo soliden tu pa tam celo koga prehitim. Počutje odlično.

Portorož: lahko bi rekel nič novega. Še vedno, vsaj zame odličen tempo.

Zapustimo plažo in prečkamo glavno cesto. Tu se prične najtežji del tega teka; vzpon do tunela Valeta. Sprva se počasi dviga, zadnjih 200m je pa cesta kar pošteno postavi pokonci. Tukaj še nekaj tekačev podleže utrujenosti jaz pa ostanem brez razgleda. Ja,…do tukaj je ves čas pred mano tekla ena vitka, simpatična pupa 🙂

550m tunela in hlada v njem paše. Zelo paše, kljub spomladanski burji in relativno nizkim temperaturam. Takoj po tunelu sledi dober kilometer kahkotnega spusta. Moči in motivacije je še, tako, da malo pospešim.

Kako vesel sem bil table kjer je naznanjala še zadnji kilometer. Tu se hitro zmenim sam s sabo in grem na “vse ali nič”. Pospešim koliko še lahko, nekaj jih še prehitim, nekdo tudi mene in tako  s časom 36:31,9min prečkam ciljno črto in 30 mesto.

30mesto? V tistem trenutku se mi je to zdel življenski tek. Od prišakovane uvrstitve okoli 300mesta sem se povzpel veliko višje. Ta uvrstitev pa se mi zdi boljša od vseh “stopničk” iz šolskih let.

 

 

This entry was posted in Tek and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Please type the characters of this captcha image in the input box

Please type the characters of this captcha image in the input box


8 − four =