SS REX

Na današnji dan mineva 68 let odkar so bombardirali REX-a, v tem času pa v izolski mareni poteka razstava pod imenom REX – Blišč, Propad, Obujeni spomin in zato je prav, da o Rexu napišem nekaj besed:

Rex je bil največja Italijanska potniška čezoceanska ladja hkrati pa tudi edina katera je osvojila modri trak in katera se je lahko kosala z ostalimi čezoceankami tistih časov.

Ladjo je naročila NGI (Navigazione Generale Italiana) grajena pa je bila v Cantieri Navali di Sestri Ponente (takrat še pod imenom Ansaldo di Sestri Ponente). Gradnja Rexa je trajala dobro leto in pol. Od Januarja 1930 pa vse do 1. Avgusta 1931.  Krstila sta jo kralj Vittorio Emanuele III in kraljica Elena.

 

Posebnost Rexa sta bila dva nizka( 15m) dimnika z rdečim in zelenim trakom, kar je bila značilnost italijanske pomorske flote v tridesetih letih in dva 45m visoka jamborja. V dimnika pa je bilo speljanih 12 izpušnih cevi. Ladjo sta  poganjala dva motorja s štirimi turbinami, propelerji pa so imeli premer 5m. Ob splovitvi Rexa sta imela motorja 120000 konskih moči (kar je bilo ca. 4000 KM več kot načrtovano). S kasnejšo predelavo pa je Rex razvil dobrih 136000 konjskih moči. Na krovu je bilo nameščenih 24 rešilnih čolnov.

Ladja je bila pravo malo mesto saj je imela 12 nadstropij katera so bila povezana z dvigali in stopnicami. Petnajst, z vodotesnimi vrati,  med seboj povezanih prekatov je delilo ladijsko lupino  Ob morebitnem vdoru vode pa so se vrata hidravlično samodejno zaprla. Ladja je imela dva zunanja bazena in telovadnico, katera je bila obenem tudi največji prostor na ladji. Poleg tega je imel Rex še gledališče, banko, kino, knjižnico, fizioterapijo,  fotografa in cerkev. Poleg tega so lahko potniki uživali v mnogih trgovinah, restavracijah, brivnicah in česalnicah. In kot se za malo mesto spodobi je imel Rex tudi svojo tiskarno, opremljeno s tremi tipografskimi stroji, saj so tam tiskali ladijski časopis “Morske novice”.

22.septembra 1932 se Rexa preda Italia Flotte Riunite (Združena italijanska flota) katera  je nastala kot posledica združitve NGI, Lloyd Sabaudo in Cosulich. Prvotno je bil Rex naročen s strani NGI.

Dolžina ladje je bila 268,20 metrov.
Širina 29,58 metrov.
Višina 40 metrov.
Nosilnost 51.061 brt.

Na ladji je bilo 870 članov posadke:

– 59 častnikov,
– 258 mornarjev,
– 90 kuharjev,
– 450 natakarjev,
– 8 medicinskih oseb,
– telefonisti in telegrafisti.

Ladja je lahko sprejela 2032 potnikov:

– 378 potnikov v prvem razredu,
– 378 v posebnem razredu,
– 866 v tretjem razredu,
– 410 pa v turističnem razredu.

Drugi razred na ladji ni obstajal, ker nihče ni želel potovati v “drugem razredu”.

 

 

RAZKOŠNI PRVI RAZRED

Najrazkošnejši je bil seveda prvi razred. Tu so bila prava stanovanja, sestavljena iz prostorne spalnice, kopalnice, dnevnega prostora in terase kot zasebnih prostorov. Med skupne prostore pa je sodila jedilnica, glavna soba, galerija, kinodvorana, gledališče, knjižnica, trgovine, bazeni, fizioterapija, telovadnica.

POSEBNI RAZRED

Posebni razred je sprejel 378 gostov. Poleg kabin z dvema ali štirimi posteljami in kopalnico so tu imeli tudi cerkev. V tem nadstropju so imeli dve dvigali, jedilnico, bazen ter verando za jutranjo in popoldansko kavo. 160 m2 je bilo namenjeno otrokom. V preddverju so bile pisarne in trgovine.

TRETJI RAZRED

Kabine tretjega razreda so sprejele skupno 866 gostov. Gosti tega razreda so lahko obiskovali kinopredstave, jedli so v jedilnici za posebne priložnosti, prebivali so v prostorih, ki so bili razdeljeni na kadilce in nekadilce, imeli so verando z barom in gospe so imele zase posebno sobo.

 

TURISTIČNI RAZRED

Turistični razred je sprejel 410 gostov. Posebnost tega razreda je bilo dvigalo in restavracija za slavnostne pojedine. Zelo prijetna in primerna za sprehode je bila veranda. Tako kot tretji razred je imel tudi turistični razred sobo, namenjeno samo gospem.

 

OTVORITVENA, PRVA VOŽNJA

Rexova prva vožnja se prične 27. septembra 1932 ko se z 1872 potniki odpravi na svojo prvo čezoceansko pot v New York. Toda že pred Gibraltarjem se pojavijo težave z motorjema in ladja je primorana ostati v Gibraltarju kar tri dni, dokler se okvare niso odpravile. Ker so se nekateri potniki bali nadaljne plovbe z Rexom so z vlakom odpotovali na nemško transatlantsko ladjo Europa. Ob prihodu v New York pa jih je čakalo presenečenje; zagledali so namreč Rexa privezanega ob pomol.

To fotografijo je objavila Giovanna Vichi. Na sliki je njen nono, v ozadju pa Rex na njegovi prvi vožnji. Giovannin oče, pa je bil vkrcan na Rexu.

MODRI TRAK

 10. avgusta 1933 ob 11:30 izpluje Rex iz Genove ter na plovbi med Gibraltarjem in New Yorkom prične osvajati modri trak, prestižno nagrado za najhitrejše prečenje Atlantskega oceana in razdaljo preplul v zavidljivih 4 dneh, 13 urah, 50 minutah s povprečno hitrostjo 29 vozlov. Rexa je tarkat poveljeval Francesco Tarabotto.  S tem je Rex prevzel modri trak nemški ladji Brener ter ga obdržal vse do leta 1935, ko je Rexu prevzela modri trak francoska ladja “Normandie”, s svojimi 80.000 brt.  Normandie je na povratni vožnji iz New Yorka do Gibraltarja vozila z 30,35 vozli in je tako prevzela modri trak. Tako je Rex kar dve leti plul z kar 29 metrov dolgo zastavo (modrim trakom) – za vsak vozel hitrosti ladje med potovanjem po en meter.

 II. SVETOVNA VOJNA

Svojo zadnjo plovbo kot komercialna, potniška ladja je Rex opravil pomladi leta 1940. Kasneje odpluje v Genovo, Benetke, Pulo in Trst. Med 2.svetovno vojno jo spremenijo v ladjo Rdečega križa (prvotni plan je bil celo spremeniti Rexa v letalonosilko) katera vozi vojake s severnoafriških bojišč v Italijo. Ladjo tudi maskirajo (potemnijo okna, prebarvajo jo s peščeno barvo), da bi jo lažje skrili pred Angleži in zavezniki. V Trst pride ladja že precej izropana. Do konca jo opustošijo leta 1944, ko je zasidrana v Trstu.

 

POSLEDNJA VOŽNJA

5. septembra 1944 so ladjo zaradi možnosti bombandiranja Trsta, pripeljali na slovensko obalo, da bi jo bolje skrili pred zavezniki. Zaradi svoje velikosti in plitvosti našega morja je ladja nasedla kakih 200 metrov od obale, nekje med Izolo in Koprom. 8. septembra ob 11 uri, 12 uri in 18 uri pa so jo napadla zavezniška letala (RAF). REX je štiri dni gorel.

 

“PRI REXU”

Delu obale med Izolo in Koprom rečemo “PRI REXU”. Neketeri vedo, marsikdo pa ne, da je to ime ostalo po tukaj potopljeni ladji REX. Prej se je ta del obale imenoval “Giro carozze”.

Domačini so iz ladje pobrali vse, kar je bilo še kaj vrednega. Državne oblasti pa so se odločile, da ladjo razrežejo in železo pretopijo. Tako je bil REX v petdesetih letih največji slovenski rudnik železa. Narezali in pretopili naj bi nad 11000 ton železa, ki so ga po morju prepeljali v Pulo od tam pa z vlakom na Jesenice. To je trajalo kar polnih 5 let, vse do leta 1958. Po pričevanju športnih potapljačev pa naj bi precej ostankov ladje še vedno ležalo na dnu morja. Ladja je bila zelo razkošno opremljena. Žal se ne ve, kje je končala večina te bogate opreme, saj so jo v Trst, še posebej pa v Koper, pripeljali docelo izropano. Iz morja je železo dvigoval legendarni ‘Veli Jože’.

 

LEGENDA ALI RESNIČNOST

REXOV ZAKLAD

 

Zanimiva je izpoved hčerke nemškega majorja Wermacht Fritza Haiderja, ki je v času vojne deloval najprej v Veroni, kasneje pa v Trstu. Po vojni se je preselil v Belgijo, kjer je deloval kot konstruktor ladij. Leta 1950 se je poročil in rodila se mu je hčerka Ingrid. Petnajst let je živela v Kanadi in med obiskom v Evropi jo je spodbudilo pisanje takratnih časopisov o potopljeni ladji Rex. Zdelo se ji je, da ve več kot pišejo časopisi. Zato je kot zgodovinarka in sodelavka pri filmih začela z raziskavami o tej ladji.

Če hočemo govoriti o zakladu, skritem v eni od kabin na REX-u, se moramo povrniti v čas, ko je Italija razpadla in so Trst in okolico okupirali nemci. Ob tem se moramo spomniti Rižarne, kjer so se dogajala velika hudodelstva. “Rižarno” – nekdanjo tovarno riža so nemci spremenili v krematorij, kjer so v enem samem letu pobili in zažgali med 3000 – 5000 ljudi, največ Židov, Slovencev, Italijanov in Hrvatov. V glavnem izobražencev in vplivnih ljudi. Tukaj so nemci selekcionirali ljudi. Nekatere so takoj umorili, druge pa so skupaj z naropanim bogastvom, večino židovskega porekla in seveda z dragocenostmi pobranimi iz REXA, (slike, kipe, tapiserije, pohištvo in drugo bogastvo…) z vlakom transportirali v Nemčijo.

Zlato, drage kamne in druge dragocenosti, pa so visoki nemški oficirji skrili na ladji REX. Po vojni je mnogo potapljačev, domačih in tujih, ki so vedeli za dragocene zaboje, skrite v eni od kabin – iskalo izgubljeni zaklad. Nazadnje so tam raziskovali (neuradno kot turisti) avstrijski potapljači in kot vsi do sedaj, so bili tudi ti brez uspeha.

Zanimivo bi bilo vedeti, kdo je našel izgubljeni zaklad in kje je končal?

Veliko materiala o Rexu sem dobil od  Marjana. Marjan je Izolan, Marjan je prava pravcata enciklopedija o Rexu, o bivši železnici Trst – Poreč (po domače Parencani) ter mnogih drugih zanimivostih naših krajev.

O Marjanu bi lahko marsikaj napisal a najbolje je če se Marjan sam predstavi zato citiram Marjanov življenjepis, katerega je napisal že kar nekaj let od tega…..

Sem izolan. Odrasel sem v tem kraju. Že kot otrok sem spoznaval to lepo mesto. Takrat je bilo mesto še bolj prazno, Čutiti je bilo še ostanke iz vojnih časov. Pomol je bil miniran, precej hiš je bilo porušenih ali praznih. Ostanki železja iz potopljenega Rexa so ležali vse povsod. Tudi njive v bližnji okolici so postajale vse bolj zapuščene. Ljudje so odhajali v podjetja, potrebno je bilo graditi. In gradili so. Vse to sem gledal in opazoval.
Gledal sem kako rušijo plinarno, kako selijo pivovarno iz mesta, kako gradijo digo. V sansimonu gradijo počitniške hiške, jih povezujejo z potko do obale. Pri rudi pečejo opeko. Večkrat sem zbežal do klavnice in gledal kako se ubiva krave. Pri kvadratu, kjer smo se kopali je zrasla nova benzinska črpalka, tam sem kot otrok na avtih čistil šipe.
 Nogometno igrišče, kjer sem tako rad brcal žogo, z očetom pa gledal tekme, so preselili v bližino pokopališča. Postavljal sem keglje na kegljišču. V arigoniju so se vrstili plesi za odrasle. Pri železniški postaji, kjer smo stanovali, pa so naredili zelo lep športni park. Tam je bil moj drugi dom. In še bi lahko našteval, kako je mesto raslo, kako sem to doživljal, a ni potrebno. Bil sem otrok, ki je zrasel z tem krajem.
Po osemletki sem se vpisal na kovinarsko šolo v Kopru. Izučil sem se za strojnega ključavničarja. Nato sem se zaposlil v tovarni igrač, kjer sem delal kot strojni ključavničar. Ob delu sem študiral na pomorski šoli. Kasneje  sem postal vodja strojnega parka v vzdrževanju tega podjetja Tam sem ostal več let, dokler nisem pristal v prosveti.
 Šport mi je pomenilo veselje, zato sem se vpisal še na visoko šolo za telesno kulturo. Nato sem kot učitelj telesne vzgoje delal na osnovni šoli v Izoli in Kopru. V prostem času pa sem treniral mlade rokometaše s katerimi smo večkrat osvajali naslove republiških prvakov.
 Ko so v Izoli zgradili nov hotel za upokojence, me je takratni direktor zaprosil, če bi lahko njihove goste vodil na izlete. Pristal sem, od takrat dalje, pa je bilo moje delo zapisano turizmu.
 S turizmom sem živel in delal. In v nekem smislu to počnem tudi sedaj.
 Naj omenim le nekaj dogodkov, ki so bili povezani z mojim delom v tem kraju.
  Jadranski susreti
 Ko je bila Slovenija še pod Jugoslavijo, je zagrebška televizija vodila oddajo »jadranski susreti«. To so bile športno-zabavne igre, ki so vključevale vsa obmorska mesta vzdolž jadranske obale. Podobno kot »igre brez meja« Tekmovala je tudi ekipa Izole. To je bila takrat najbolj gledana oddaja, kjer smo s svojimi uspehi in simpatijami, Izolo predstavili iz anonimnosti. Spoznali so naš kraj.  Kar petkrat szapovrstjo smo zmagali, kar je bilo za naše malo mesto izjemen uspeh .Za trud, ki sem ga vložil v to športno-zabavno igro  in za promocijo Izole, sem bil predlagan za občinsko priznanje, a ga kasneje zaradi nevoščljivosti nekaterih »prijateljev« nisem dobil.
 Rokomet
 Kot sem že omenil, sem bil z rokometom v Izoli tesno povezan. Poleg tega, da sem član kluba že od 1966 leta dalje. Sem poleg igranja, treniranja in skrbi za naraščaj, organiziral vsako leto tudi turnir za Demšarjev memorijal. Ta turnir je v svoji enkratnosti (podobno, kot turnir v Teramu) , privabil v Izolo ekipe iz vseh krajev. Popularnost tega športnega dogodka je tako narasla, da je bil potreben drugačen pristop. Organizacijo so prevzeli drugi ljudje, a se na žalost ni obneslo in je vse skupaj padlo v vodo.
S prihodom Barič Toneta v Izolo je turnir ponovno zaživel. Tokrat še v lepši luči in z novim imenom »Evrofest«.Turnir je postal tako odmeven, da se ga udeležijo športniki iz vseh koncev sveta. Tokrat pa, je občina prisluhnila organizaciji. Saj brez njene pomoči nebi bilo mogoče organizirati tako velikega spektakla, na katerega smo sedaj vsi ponosni.
  Tunel
 Leta so tekla in tekel sem tudi jaz. Redno sem se udeleževal pohodnih tekov pri nas in v tujini, kjer je bila tovrstna rekreacija bolj razvita. Povabil sem nekaj prijateljev, da mi sledijo. Da vidijo kako izgleda, ko teče po par tisoč ljudi vseh starosti in sposobnosti na enem kraju. Med njimi se je najbolj navdušil Izolan, Ivo Lazar , ki je celo ustanovil svoj klub tekačev in z njim dosegel velike uspehe.
Take tekme smo želeli tudi v Izoli. Organizirali smo kar nekaj takih tekov, ki so lepo uspel. Pohodni tek, ki se je prvotno imenoval »tek za pokal Sansimona« smo nato preimenovali v »Bepijev pohodni tek«. Da bi popestrili traso, ki je takrat potekala po zaledju naše občine, sem se zavzemal, da bi pot potekala skozi zapuščen železniški predor, ki je že 40 let zaprt in ne služi ničemu.
 Prvič nam to ni uspelo, a s prihodom g. Zorkota v komunalo, ki je imel posluh  za take stvari, smo to realizirali. Počistili so, kar je bilo noter svinjarije, uredili traso proge, ki je bila zaraščena, mi smo v tunelu prižgali bakle, da bi bil dogodek bolj veličasten. Tako, je bil po tolikih letih, sprehod skozi tunel spet odprt, bilo je nekaj enkratnega. Še danes je to lepa sprehajalna pot.
 Alternativni turizem
 Vedno sem hotel nekaj novega. Moj pogled v turizmu je bil drugačen kot so ga imeli drugi turistični delavci pri nas. Nisem ponujal Benetk, Grčije, Havajev… osredotočil sem se na predstavitev naših krajev. Turiste sem vodil v zaledje.
 Na kozarček vina nismo šli v gostilne ali drage restavracije. Rajši smo se ustavili pri kakšnem zanimivem kmetu, kjer smo doživeli tiso pristnost, avtohtonost, ki ostane gostom v nepozabnem spominu. Domačine pa sem spodbujal, da svoje »kantine« odprejo kot kmetije odprtih vrat. Nekaterim je to uspelo, drugim ne. Niso se hoteli spopasti z birokracijo in raznimi inšpekcijami, turističnimi strokovnjaki in podobno.  So le dobri kmeti, ki se poznajo na svojo delo.
 Trgatve
 S takim pa je lepo sodelovati. Ko je bil čas »bendime«, sem organiziral pravo turistično trgatev. Turisti so se dela prijeli s tako zagnanostjo, da so kar  tekmovali med seboj, kdo bo več natrgal. Potem pa se je pilo in jedlo, pelo in se veselilo, govorilo se je daleč na okoli.
Pa so nastali tudi problemi. Preveliko število gostov se je prijavljalo na takšne turistične trgatve. Sam nisem zmogel vsega. Ponudil sem  sodelovanje podjetju Vina Koper. Ti so bili na začetku z idejo zelo navdušeni, a ko je prišel čas trgatve, niso imeli ljudi, ki bi se s takimi trgalci ukvarjali. Niso imeli izkušenj. Mislili so, da bodo s tem napravili več škode kot koristi in so raje pripeljali trgače iz Reke, kot naše goste, ki bi za tak dogodek tudi plačali.
Nisem razumel ozkogledosti – takrat odgovornih ljudi na Vina Koper, pa sem odnehal z to ponudbo.
 Oljke
 Raje sem se usmeril na oljkarstvo. Prvič sem organiziral trgatev na Bivju, a smo zaradi slabega vremena končali v kantini namesto, da bi obrali oljke. Naslednje leto sem predlagal, da bi trgatev izvedli kar v Izoli.
Poiskal sem Danila Markočiča, ki je bil z idejo najprej skeptičen, nato pa se je strinjal..
Organiziral in vodil sem prve turistične trgatve oljk pri nas in uspelo je.  Nadaljevali smo tudi v prihodnjih letih  in tradicija se nadaljuje.
Povem naj, da sem pri tem delu deležen kar nekaj ciničnih pripomb in polen pod noge od ljudi, ki si sedaj ponosno štejejo v čast, da je to postalo del turistične ponudbe in si zasluge pripisujejo kar sebi in namenoma pozabljajo  na začetke turistične trgatve oljk pri nas.
 Film
Aktivno sem sodeloval pri snemanju filma o Izoli. Film, ki je z svojo vsebino močno vplival na zavest občanov in je v danem trenutku na nek način preprečil pozidavo območja na svetilniku. To pa je razburilo nekatere občinske uradnike in gradbenike. Ki so hoteli z ultimatom (ali »ta« projekt ali nič) uresničiti svoje ambicije. Ne glede na to, ali se s tem občani strinjajo ali ne, ali je to za Izolo dobro ali ne. Važno je le, da se gradi.
Da nebo pomote, vsi smo za ureditev območja na svetilniku. Želimo si ureditve, ki bo okolju prijazno in nebo preveč vplivalo na izgled Izole, na tisto, kar daje temu kraju čar.
 S tem filmom smo hoteli Izolo prikazat, kot še ne odkrit turistični kraj, ki si še  zmeraj lahko upira agresivni, neosebni pozidavi, ki nima nobene zveze z mediteranskem stilom mest. Pozidati želijo vse. Napolniti vsak prostor, spremenit ta kraj v najkrajšem možnem času, po izgledu Kopra, Lucije ali Portoroža, v »moderno mesto« .
Odločno sem bil proti taki betonizaciji, kjer je edino merilo – denar. S takim razmišljanjem, pa sem se zameril nekaterim urbanističnim in turističnim strokovnjakom.
 Kot delavec v turizmu vem, da je potrebno nuditi nekaj več kot le sonce, morje in prenočišča. Zato sem hotel ponuditi temu kraju nekaj več kot le to.
 Muzej vlakcev
 Tovarna igrač, ljubiteljski zbiralci malih vlakcev in stara železniška postaja, so mi dali navdih, da na tem področju nekaj naredimo.
Napisal sem program, dogovarjal sem se z odgovornimi, da bi postavili muzej, ki bi v Izolo privabljal številne obiskovalce od daleč in povsod. Zamisel je bila postavljena na profesionalni osnovi. V realizacijo projekta bi se vključili strokovnjaki iz raznih področji, razne strokovne šole, posamezniki in podjetja, ki bi s skupnimi močmi napravili nekaj enkratnega.
 Pa so se stvari razvijale drugače kot je bilo zastavljeno.
Na začetku za kaj takega ni bilo posluha. Čeprav so na občini pobudo odobravali, turistični delavci so se s tem strinjali, a dlje od tega ni prišlo.
 Preteklo je kar nekaj let, dokler je spet postalo aktualno. Odgovorni v turizmu so spoznali koristnost te ponudbe. Zavihali so rokave, zagnali se v projekt, določili  roke in se prijeli dela. Z veseljem sem pomagal, kar je bilo v moji moči. A ko sem zaprosil, da mi vsaj delno pokrijejo stroške, ki sem jih imel in ki bojo še nastali, sem opazil, da ni pravega posluha. Ko pa sem uvidel, da se projekt razvija v čisto drugo smer, kot je bilo zapisano v programu, podkrepljen še z časovno stisko, sem se počasi umaknil. Da pa jih ne bi pustil čisto na cedilu, sem poiskal G. Srečkota, za katerega vem, da je primeren za tako delo in  ga zaprosil, da nadaljuje s tem projektom. No napravilo se je, kar se je dalo. Čeprav drugačno od zamisli, nekaj je pa le nastalo.
 Lotil sem se drugega projekta.
 Rex
 Med Izolo in Koprom je potopljena ladja Rex. Na prvi pogled nezanimiva in pozabljena, a ko jo bolje spoznamo , vidimo da je lahko še kako zanimiva turistična atrakcija za našo občino, za obalo in še več. Intenzivno sem nadaljeval z zbiranjem podatkov o tej ladji. Naslikal sem kar nekaj slik na to temo. Zbiral sem predmete, informacije kje se kaj nahaja in podobno, imel ničkoliko pogovorov. Skratka vse, kar je v zvezi z njo, sem si zapisoval.
V letošnjem letu pa sem to predstavil javnosti.
 Razstava je imela nesluten odmev. Prihajali so ljudje od vsepovsod, prišli so novinarji, pa televizija, radio, razni poznavalci, ali pa ljudje, ki so želeli spoznati Rexa..
Pisalo se je o Rexu. Javljale so se razne turistične agencije , ki so si želeli ogledati  to razstavo. Zelo lepo je  Rex predstavljen tudi na internetu. Narejena je bila zgoščenka.
 A vsaka stvar, pa naj bo še kako zanimiva, se  lahko kaj hitro konča, če ni posluha tistih, ki se s turizmom ukvarjajo na višji ravni. In to se je zgodilo tudi v tem primeru. Prostor v katerem sem imel razstavo, je občina odstopila drugemu ponudniku, tako, da se sedaj selim drugam. 
Zavedam se, da mora vsaka ideja dozoret. In lahko le upam, da se bodo pojavili ljudje na odgovornih mestih, ki bodo opazili, da je lahko Rex velika osvežitev v  ponudbi na obali. Da je lahko turistično privlačen in bodo pristopili k tem projektu. Le počakati je treba nekaj časa.
 Internet
 V modernem svetu komunikaciji, si ne moremo zamisliti pretoka informaciji brez interneta. Vse bolj je prisoten na vseh področji poslovanja, na ponudbi in povpraševanju. Zato smo se odločili, da napravimo spletno stran, ki bi naš kraj, kar najbolje predstavili javnosti doma in tujini.
Angažiral sem se predvsem na področju športa in kulture. Iz turizma pa sem poudaril pomen istrske ozkotirne železnice in Rexa. Tudi ta predstavitev je lepo uspela. Pohvaljena je bila v raznih časopisih in revijah. Poklicali so me celo iz Velike Britanije, da bi to spletno stran priklopili na najbolj gledane brskalnike  po svetu.
Kakšna  priložnost in promocija za naš kraj.?
 Pri odgovornih v Izoli pa vlada za take projekte nekakšna nezainteresiranost, ki jo je težko razumeti. Le malo posluha in dobre volje je potrebno, da bi lahko mi naše ideje lažje realizirali. Mnogo je še takih volonterjev, ki imajo voljo, občutek in ideje, pa so skriti. Ne izpostavljajo se. Pa nič !!!
Če samo pomislim, da me  po dvajsetih letih profesionalnega dela v turizmu, niso niti enkrat poklicali na kak sestanek o turizmu, o turistični ponudbi, ali vsaj na pošten pogovor ali pa mogoče povabili v članstvo turističnega društva. Je to običajna malomarnost ali pa morda kaj drugega, zavist, ignoranta, navadna škodoželjnost. Kdo ve. Da ne govorimo o tem, da bi me povabili na razne sejme ali izlete, ki so se jih delavci v turizmu ob koncu sezone redno privoščili.
 Mogoče pa je prav tako! In tako pač mora bit.
 Povedal sem le nekaj del iz mojega življenja in dela v tem kraju.  Mogoče bom sedaj počel kaj drugega. Recimo obelodanil pravo kraško jamo sredi Izole ali pa predstavil Izolo kot zdraviliški kraj s termalno vodo, kot je nekoč že bil. Čas pa bo prinesel svoje. Mogoče pa se bom usedel,  pogledal malo nazaj se spomnil na prehojeno pot, delo in možnosti pa prepustil drugim.

Pred dnevi smo tako sedeli v Marjanovi galeriji, katera se nahaja v starem mestnem jedru. Galerija je pravzaprav mali muzej. Tam najdemo knjige, fotografije ter vrsto različnih predmetov kateri nas popeljejo v preteklost. Na policah so fascikli polni dokumentov in informacij o Rexu, Parencani,…… Na stenah pa vrsta slik katerih avtor je nihče drug kot Marjan sam. Tako nam ponosno pokaže album, v katerem so fotografije vseh njegovih del, tega pa je res ogromno. Slike tako deli po tematiki; morje, rex, jadrnice, soline, Izola, tihožitje, portreti, figuralika, akti, konji, oljke,……Ob pogledu na vse te slike, je bilo kar nekaj takšnih za katere sem pomislil kako pi pasale pri meni doma. Da ne govorim o knjigah ali pa o vsem znanju katerega ima Marjan.

Marjan je celo izdelal 4m dolgo maketo Rexa. Pravzaprav še ni končana, manjka pa ne veliko, le malo spodbude bi rabil. Upam, da bodo bralci s komentarji spodbudili Marjana da maketo konča.

Ko sem ga vprašal ali ima v planu napisati knjigo ali spomine, pa je rekel približno: “Škoda, da se ob takšnih pogovorih, kot je današnji ne najde nekdo, ki bi posnel ali. zapisal vse kar povem. Ne vem kje bo vse to končalo, ko mene več ne bo”.

In človeka res zamika, da bi se tako večkrat vsedel z Marjanom, se pogovoril o tem in onem in mogoče, zakaj pa ne, tudi zabeležil. Pogovori z Marjanom so res prijetni, predvsem pa zanimivi in poučni.

Marjan mi je dal na uporabo tudi fotografine njegovih slik. V TEM ALBUMU si lahko ogledate slike na temo Rex. Večinoma so olje na platnu.

Vir:

http://www.rex-mk.si

http://rexship.blogspot.com/

wikipedia

Klepet z  Marjanom (Marjan Kralj)

This entry was posted in Razna šara and tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to SS REX

  1. Milan48 says:

    Lepo si to spravil skupaj. Sploh pa ta del o Marjanu. Njegova spletna stran je ena prvih zadev na spletu (še globoko iz prejšnjega tisočletja), ki sem si jih ogledal. Pa od Darovca o Kratki zgodovini Istre.
    Le tako lepo nadaljuj o teh zanimivih zadevah. Pa glej, da se bodo pojavljale v brskalnikih in iskalnikih na dovolj visokem mestu!

    Srečno in piši in fotkaj!
    Milan

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Please type the characters of this captcha image in the input box

Please type the characters of this captcha image in the input box


eight × = 32