UMAG MINIMARATON, 30-04-2011 (tek bolečin)

Na ta dan se je marsikaj zgodilo. Zjutraj je bil zame prvi dan v novi službi. Pravzaprav sem jim že prvi dan šenkal. Ker je bila sobota sem jim priskočil na pomoč in dejansko se do konca nisem ustavil. Tipični jahtaš je tako postal jadralec. Kdo bi si mislil…pa vedno sem bil vse prej kot ljubitelj jadralnih vrst.

Tako sem nekje do 14h bil v službi, potem se pa z družino odpravil v Umag. Organizator, maraton klub Umag je organiziral 10km tek, tik ob umaški obali. Zbralo se je nekje 70tekačev in tekačic iz Istre in Italije. Vzporedno je še potekal nek lokalni praznik, tako da je bilo v mestu kar pestro. Stojnic, fritule, kroštole, vino, pivo,….

Umag mini maraton

Ok, ok,…vrnimo se na tek. Na tek me je prijavil Matic, ki je pred mano prišel v Umag. Ker je on član ŠDT Obala (po domače primorski fantje) me je za 3€ kar njim prodal. Ja,…za skupinski popust so me prodali. Tako je SLO-ISTRA MTB FORUM ostal brez predstavnika na tem teku…. 🙁

Tekmovanje se prične, štart je relativno hiter, vsaj zame. Prvi km je bil v tempu okoli 3:45min/km. Bil sem v skupini prvih 10. Kar naenkrat pa se prvi trije pogledajo in brez besed pospešijo. Mater,…jaz sem bil na maksimumu oni pa pospešili.

Do Katora, kjer je bil obrat večjih sprememb ni bilo. Le pri obratu je skupina pošteno pijanih Slovencev malce preveč navijala, kar nekeko ni pasalo h tistemu trenutku.

Vrnitev je kazala prve znake utrujenosti. Verjetno lahko malo krivim tudi dopoldansko delo. Do umaške marin pridobim 2-3 mesta. Sledi še prehod čez zelenico in ob “rivi” do cilja. Zadnji kilometer.

In tu se začne najbolj boleč del teka. Na zelenici, si zvijem gleženj. Bolečina nepopisna. Že dolgo, ampak res dolgo nisem čutil takšne bolečine. Verjetno kakšne tri ali štiri leta je od tega, ko sem si zvil isti gleženj.

Nisem se ustavil. Prvi trije koraki so bili bolj stopicanje apak ker sem trmast in vedno pravim raje krepaj kot molaj sem tekel do konca. Dal sem res vse od sebe, klub bolečini in v cilj pritekel šesti s časom 39.59. Prvič pod (mojo) magično mejo štirih minut na kilometer.

Po končanem teku, sem komaj hodil. Bolečina ni ponehala, gleženj pa je natekel. Ker je po teku sledil še “pašta party” sem si v lokalni kuhinji sposodil vrečo leda, kateri mi je delal družbo vse do doma.

Na srečo sta bila naslednja dneva Nedelja in 1. Maj, tako da sem vsaj malo počival svoj gleženj. Seveda pa novo službo nisem mogel nastopit z bolniško in sem tako še dobra dva tedna šepal v službo, šepal v služni in šepal iz službe.

Kasneje je rehabilitacija gležnja trajala kar nekaj mesecev.

 

 

 

This entry was posted in Tek and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

Comments are closed.