Po dolgem času…

VREMŠČICA – BRKINI (Kozjane – Tatre – Orehek pri Materiji – Markovščina) – SLAVNIK – KOPER

 

Minila so vsaj štiri leta odkar sem zadnjič prevozil to traso in ker sem te dneve celo na dopustu je padla odločitev o ponovitvi.

Na forumu sem vrgel kost, katero je sicer glodal le malokdo, ampak ni važno. Dragan je bil takoj za, kasneje potrdi svojo udeležbo še Marko. Ostali so na dopustu ali pa ideja ni zanimiva….

Nekaj čez peto uro zjutraj se tako dobimo na železniški postaji Koper. In ker tuizem smo ljudje in ker so slovenske železnice najboljše smo že na štartu doživeli hladen tuš. Uradno nas (kolesa) niso imeli kam dati?! No, saj ne da bi pričakovali drugače in takoj  preidemo na logistični plan B. Moj avto ostane na ž.p., Marko pa nas zapelje do Senožeč, kjer se uradno naša tura tudi začne. Kasnej bi  se z mojim avtom vrnili v Senožeče po Markov avto.

Kljub nehumani vročini zadnjih tednov pa dan obeta nekoliko nižje temperature. V senožečah nas tako pričakata temperatura okoli 17-18 stopinj im močan veter.

Zasedba ostaja nespremenjena: Marko, Dragan in moja malenkost

Zapeljemo se skozi vas in takoj opazim nove markacije. Včasih jih ni bilo, ali pa vsaj toliko ne. Pohvalno. Tako se po planinski poti počasi pričnemo dvigati proti Vremščici. V tolažbo nismo bili edini osli na poti, saj takoj po vasi naletimo še na nekaj…..pravih oslov.

Vstopimo v gozd, kjer se takoj pričnemo strmo dvigati. Vendar je pot lepa, tekoča, predvsem pa v zavetju pred jutranjim močnim vetrom. Vmes sledi nekaj porivanja, vendar ravno toliko, da popravi tisto “monotonijo” pedaliranja 🙂

Počasi prilezemo pod 914mnv visok vrh Slatna, zapustimoi gozd ter se spustimo na Virbašnji dol, sedlo pod malo Vremščico. Pokrajina je čudovita. Vse cveti, da pa nebi bilo prekičasto nebo pokrivajo nevihtni oblaki.

Ponovno vstopimo v gozd in sledi še zadnjih 200 višincev do vrha Vremščice, 1027mnv. Tudi tukaj je pot lepa, tekoča in le zadnje metre pod vrhom se nekoliko postavi pokonci, tako, da kakšen meter spet potiskamo kolesa.

Pa smo na vrhu! Naš prvi (od dveh 🙂 ) tisočak je osvojen. Marko pravi, da ni prepričan če bo zmogel še celo pot do Kopra, ko pa se ozre proti jugu, kjer se v daljavi vidi vrh Slavnika se dokončno prepriča da ima dovolj. Tako se razidemo. Z Draganom nadaljujeva po planu, Marko pa dobi posebno zadolžitev; testiranje spusta v Senožeče.

Veter se je sicer umiril, vendar temperatura še zdaleč ni visoka, tako, da se z Draganom na brzino pričneva spuščat v dolino. Smer  Gornje Ležeče. Spust je lep. Sprva nekoliko strm, tako, da Dragan nekaj metrov prehodi, kasneje pa pl. pot s prijetnim naklonom vijuga skozi gozd vse do gl. ceste Divača – Il. Bistrica. Cesto le prečkava in po kolovozu nadaljujeva v Gornje Ležeče.  Vmes celo srečava nekaj znancev kateri raziskujejo ostanke vodovoda ali nekaj podobnega. Hmmm… to moram še malo raziskat.

Tako prispeva v Gornje Ležeče in opažam, da se je število markacij in smerokazov od mojega zadnjega obiska precej povečalo. Tokaj pokažem Draganu, kako sem v eni prejšnjih tur prišel v Gornje Ležeče nekje nad železniško postajo, do tam se pa dobesedno prebijal, lomastil skozi neko trnje, koprive in drugo domačo zelenjavo….. Šele v tretje (govorim o ca. 5let nazaj) sem našel “pravo” pot.

Spustiva se do glavne ceste (Divača – Il. Bistrica), zavijeva levo, ter po gl. cesti nadaljujeva do Buj, kjer je v planu prva “uradna” pavza. Žal je lokal zaprt. Prezgodnja sva. V Bujah zapustiva gl. cesto in se priključiva na makadamsko cesto po kateri se vzpenjava vse do Kozjan. Vzpon do Kozjan je dolg, zelo dolg, vendar ne prestem in ob klepetu hitro mine.

Spet sva na asfaltni cesti. Kljub asfaltu, pa ugotavljava kako lep je ta predel, ževela sicer nebi tam, kakšnega vikenda pa se nebi branila. V Tatrah iščem slaščičarno he he, a zaman. Ura je ravno prava za en kakav in brijoš. No,….upanje zadnje umre, jaz pa kljub vsemu ostanem brez kakava in brijoša. Ne preostane drugo, kot, da nadaljujeva do Orehka, tistega pri Materiji.

In kot sem že v moji najavi ture, napovedal na forumu, je sledilo mojih 5minut. Ne, nisem dobil ne krofov, ne drugih sladic ampak sem se svojih 5 min malo lovil z iskanjem trase. Namreč, pot katero sem včasih uporabljal, je bila popolnoma zaraščena. Sicer se je pot na “drugi” strani spet videla, tako, da sva z Draganom naredila manjši detour in se vseeno, po planu spustila po kolovozu v Slivje.

Vrhunec izbire trase pa je ko se iz Slivij spustiva v Markovščino in to direktno pred Bar Dimnice, kar je bil v planu druga uradna pavza. Na srečo so tukaj odprti. Spijeva vsaj svoj radler, pojeva panin opazujeva kelnarco kako v vetru pometa teraso in čas je za nadaljevanje poti.

Po nekaj sto metrih vžnje po gl. cestu (proti Podgradu) zavijevo desno, na kolovoz. Ta nas vosi proti Skandanščini. Sprva se po kolovozu spuščava, kasneje se zravna, vmes pa je nekaj napak v terenu kjer se je potrebnu tudi malenkost dvignit. Kmalu se priključiva na asfaltno cesto, katera pelje v Skandanščino, vendar zakaj bi nama bilo lahko, če se stvar lahko oteži. Tako, da najdeva izhod v sili (izhod iz asfaltne ceste) in se priklučiva na pl. poto katera naju pripelje v Skandanščino. Nič daljša ali krajša ni, kot asfaltna cesta do Skandanščine, vsekakor pa se raje voziva skozi gozd kot po cesti.

Pred nama je še zadnji resnejši vzpon: Slavnik. Bolj kot se dvigava, težje je vozit. Tako nekje na 3/4 poti sestopiva in dokler se pl. pot ne prikljiči na makadamsko cesto spet potiskava kolesi. Ob prijetnem klepetu, kakšni digitalni pavzi tudi to hitro mine in kak kmalu sva pod vrhom Slavnika. Žal je petek, pa še trinajsti in koča je seveda zaprta. To opaziva že na daleč, saj zastava ni izobešena. Tukaj moram ob priliki pocukat za rokav skrbnika koče naj izobeša zastavo Istre ne pa Slovenije. No,…saj izobešati zastavo Slovenije ni greh,…lepo pa tudi ni. Konec koncev smo v Istri! Spet me bo Tomo definiral kot separatista…. 🙂

Ker imava oba kolesa z 150-160mm hoda izbereva ta položno varianto za v Podgorje. Zakaj? Dragan špara na zavornih ploščicah pa še zadnja guma mu pušča?!

In tudi ta tehnično-adrenalinski spust hitro mine. (vmes preberem Lady in Trač)

Podgorje! Čas je za pavzo. Tako se v bljižnji gostilni ustaviva. Razen naju in petih pohodnikov iz Slovenije ni bilo nikogar. Preden sva naročila je bil Radler že na mizi, kasneje pa si omislim še palačinke z nutelo! Mljask, mljask….. V tistem trenutku bi pojedel še dve, tri porcije. Ne ker sem bil lačen, ampak ker so bile dobre. He he…

In ker sva že pri hrani, se dogovoriva, da se zvečer dobimo pri Draganu v Borštu. Geslo: Roštilj!

Iz Podgorja jo kar po asfaltni cesti mahneva do Praproč potem pa po kolovozih mimo Marije Snežne do črnokalskega gradu. Obiščeva graščake in se spustiva skozi Črni kal (stolp še vedno stoji) vse do Rižane.

In v Rižani? Seveda pavza. Še nekaj spijeva na brzino, odpedalirava do Cepkov, kjer zapeljeva na kolovoz kateri skozi vinograde in sadovnjake pelje proti Mišem. Kasneje se priključiva traso nekdanje železnice Trst – Poreč – Kanfanar (TPC) oz. nam bolje poznane Parencane.

Koper, žel. postaja. Moj avto je še tam. Naložim kolo, se pozdravim z Draganom o večernem pikniku pa raje nebi. Toliko so mi dali za jesti in piti, da imam še zdaj he he moker jezik!

Sem pa pogrešal še druge člane foruma kot naprimer Stelio in njegova Družinska sekcija, Gulliver, kateri bi tudi užival na tej trasi, Tomis, Pero, David skratka vsi ljubitelji klancev, zgubljanja, uživanja, slikanja….

(Zgoraj našteti so v neabecednem redu, nenašteti niso zanalašč nenašteti in kdor ni naštet se mu opravičujem 🙂 )

Še nekaj besed o fotoaparatu:

Kej je moj (Urškin) ta mali Nikon zatajil je kot izhod v sili Marko privlekel iz žepa svojo oz. sinovo PRAKTICO.

Seveda je bil to odličen aparat na dan ture in edini seveda. Da se nebi ponavljal podajam link na Tomotov blog, kjer je nekaj več besed o temu čudu tehnike……

Statistika ture je pa takšna:

65km – 1500vm

Popil 2lit tekočine iz meha, 2X velik 1X mali Radler

2X panin (obloženi kruhek po slovensko) 1X palačinke z Nutello.

66,666% udeležencev uspešno zaključilo turo!

 

Posted in MTB | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | 2 Comments

Mezza maratona dell mt. Carso

Ekomaraton  dveh parkov in Polmaraton Veli hrib
Nedelja, 27. maj, 2012

 

Po pozitivni izkušnji s tekom po kraškem robu se odločim, da se udeležim polmaratona s štartom v Bagnoli pri Dolini. Tek je organiziral Bobo Vittori, spodaj pa citiram Bobov opis teka.

Vir: VJ

(štart 17 maratoncev)

Kaj je to:

EM2P je spontano druženje ljubiteljev velikih tekaških srečanj v gorah.
42 km od te očarljive poti so razvija skoraj izključno po makadamskih   poti, ki se nahajajo v med pokrajino Trsta in Slovenskega Primorja.
Ecomaratona katera se imenuje “Dveh parkov”, saj združuje dva naravna parka in sicer Dolina Glinščice in Slavnika.
začetna točka EM2P je zelo nizka, 60m nad morsko gladino, ki se nahaja v bližini virov Jama v Boljuncu, je z razliko od vrha 1028 m Slavnika, kar se pravi 1000m vzpenjanja in spuščanja.
Za tiste, katere mislijo da bi 42 km EM2P bilo preveč, obstaja možnost, da se udeležijo pol maratone 21 km Veli hrib , in za tiste, ki ljubijo naravo in gorske poti, vendar se ne počutitijo teči, bo lepa panoramska 10Km dolga pot, ki se posvečuje nordijski hoji.
Preprostost EM2P, brez organizacijskih struktur in zato ni invazivna z vidika okolja, katera želi, da bi vsi udeleženci, uživali čudovito ozemlje in naravo skrajno vshodnega Krasa. Vsak udeleženec mora biti samozadosten, ker tek je brez vsake logistične podpore.
Ker ni konkurenčnega vidika v teh treh poteh, se bodo finalne lestvice izvedle z časovnim tempom katerega bodo izmerili udeleženci sami .Le ti bodo pisani v knjigo rekordov.
Na podlagi izkušenj lanskega leta, bodo na nekaterih križiščih smernice, da se zmanjša tveganje zgrešenja ceste in bo vsak udeleženec  opremljen tudi z lokacijskem zemljevidom..


Na voljo sta bila torej dva teka:

1. 42km od Bagnoli do Slavnika in nazaj

2. 21km od Bagnoli čez mt. Carso in nazaj

Seveda se odločim za polmaraton, čeprav me Venčeslav iz Primorskih Novic prepričuje, naj grem na daljšo varianto. 42km je vseeno preveč za mojo pripravljenost.

Najprej štartajo maratonci, uro za njimi pa mi, tekači na 21km trasi. Da nebi bili prelahko, takoj pričnemo s tekom v hrib. Tekli smo po pl. poti med Bagnoli in Crogole, od tam naprej pa po kolovozih in drugih pl. poteh do Socerba. Že po nekaj sto metrih smo v ospredju ostali štirje tekači. Ena izmed njih je bila Daniela da Forno, odlična gorska tekačica (katera me je že nekajkrat prehitela na različnih gorskih tekih). Pod Socerbom ostaneva sama z Danielo. Na parkirišču pri gradu nas pričača prva postojanka, kjer si vzameva vsak svoj bidon z vodo in nadaljujeva po robu ob bivši SLO-IT mejo do Monte Carso.  Razgiban kolovoz naju pelje mimo vzletišča za padalce vse do Monte Carso, kjer zavijeva levo, po pl. poti katera se kmalu priključi na kolovoz, keteri pelje vse do Petrinj.

V Petrinjah, ponovno napolnim bidon. Počasi čutim prve znake utrujenosti, tako da pričnem zaostajat za Danielo. Ampak gre….Nekaj časa se teče ob cesti,  kasneje pa se se zavije levo na makadam kateri pelje proti Ocizli. Vzpon do Ocizle je po soncu kar naporen, vendar na srečo kratek tako, da si v Ocizli sam pri sebi rečem: “Tako,…ta huje je za mano”.

Zanimivo! V Ocizli, klju temu, da naju z Danielo ni nihče prehitel, dohitim tri tekače. Ali so se izgubili ali so krajšali. Priznam, da me je to kar malo razjezilo, pa kljub “netekmovalni” naravi teka. Pred mano je najlepši del teka. Tigrova pot. Malo jeza, malo adrenalin naredita svoje in kajkmalu putim tiste tri tekače daleč zadaj. Do Beke je tek prijeten, skozi gozd, čez mostičke, mimo opuščenega mlina, izvira vode,….predvsem pa v hladu.

V Beki, zavijem levo, na pot prijateljstva. Daniela je kakšnih 200-300m pred mano. Počasi se pričnem spuščat v Botač (dolina Glinščice). Vmes nardim še “Tomijev” elemnt oz. nekontroliran padec v lokalno blato. Na srečo razen nekaj prask, brez posledic.

Zanimivo drugič. V Botaču me dohiti Daniela??!! Pa pravi:  “mi son persa, e go fato un kilometro in piu'”, me ponovno prehiti in po sprehajalni poti, po dolini Glinščice nadaljuje proti cilju.

Zadnja dva kilometra se mi vlečeta in vlečeta…..vendar mi uspe priti do cilja.

Priznam, da je bilo naporno. Prvič, da sem na vseh okrepčevalnicah dodočil vodo in še dobro da sem. Daniela je prišla v cilj dobri dve minuti pred mano, s tem, da se je vmes še izgubila.

Tako sem na koncu nabral 22,7km in ca. 800višinskih metrov v 2:05:21h.

Žal se zaradi drugih obveznosti, nisem udeležil podelitve in skupnega kosila, za kar mi je kar malo žal.

Za konec pa lahko organizatorju čestitam za odlično, izvrstno izbiro poti.

Bruno Vittori – Bobo, hvala za odličen, razgleden in razgiban tek. Upam, da se mi tudi naslednje leto uspe udeležiti teka.

Moj Garmin je zabeleži traso tako:

Višinski profil:

Prvi maratonec, je za pot od Bagnoli do Slavnika in nazaj, v cilj pritekel v ca. 3:40min. He he v cilj je pritekel nasmejan in spočit…..

Članek iz primorskin novic: KLIK

Posted in Tek | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Leave a comment

test: blog preko telefona

image

test android wp aplikacije

Posted in Razna šara | 2 Comments

Kraški rob – Tek in MTB

Naslov bi tudi lahko bil Kraški rob in KAKO MI DRAGAN NI DELAL DRUŽBE

Kar nekajkrat sem razmišljal kako bi bilo, če bi pretekel Kraški rob?! Trasa v mislih pa je bila: Praproče-Kojnik-Golič-Kavčič-ž.p. Zazid-Brežec-Praproče

Pa sem to soboto, 21-04-12 našel izgovor za preteči to traso; test novih tekaških copatov (pa čeprav niso namenjeni terenu 🙂 ).

Urški sicer zjutraj napovem, da grem na Slavnik, zato, da mi ne komplicira kaj sam tečem po “vukojebini”.

V soboto zjutraj odpelje Urška Laro na plesne, ter se kasneje ustavi še pri prijateljici na kavi. Sledi Draganov klic (prijateljičin mož). Pravi naj ga poberem, ker gre z mano na Slavnik. Hmmm….sledi obrazložitev, zakaj Slavnik in kam sem dejansko namenjen in predlagam, da jaz odtečem, on pa prekolesari to traso. On se strinja in uro kasneje sva na štartu v Prapročah.

V lagodnem tempu štartava proti Kojniku. Po kilometru, se počasi pričneva vzpenjat. Potem Dragan zaostane. “Verjetno pumpa, telefonora ali kaj podobnega si mislim”, in nadaljujem s tekom. “Me bo že ujel”.

Tek mi gre dobro in počasi prilezem do Kojnika kjer sledi “grebensko prečenje” proti Kavčiču. Nadaljujem malo gor malo dol in uspe mi celo preteči tisto strmino so Goliča. Tam se za trenutek ustavim in pogledam nazaj. Dragana ni.

Tukaj si postavim nešteto vprašanj: Je šel v kontra smeri? Je imel defekt….nima rezerve? Se je kaj zgodilo? So ga ugrabili vesoljci….ne, to ne. Kljub vsemu nadaljujem svojo pot, Dragan je pač človek, ki se vedno znajde zato vsaka skrb zaman. Povzpnem se še na 883m visok Kavčič. Tudi tam Dragana ni. Spustim se do vseka, tik ob meji s hrvaškim delom Istre in po t.i. “spodnji polici” nadaljujem proti ž.p. Xaxid.

Tek pa po naravi pa je čista uživancija. Prometa ni, pravzaprav razen 4 planink nisem srečal nikogar, da o Draganu sploh ne govorimo 🙂 .

Do Xaxida se počasi spuščam, od ž.p. pa sledi še zadnji vzpon do Brežca. Od Brežca dalje pa ostane le še zadnjih nekaj km spusta do Praproč.

V zadnjem kilometru presenečenje: dohiti me Dragan. Najprej me ozmerja, da sem psihopat in da me nikakor ni mogel ujeti. Po celi spodnji polici (od vseka od ž.p.) je šel na polno  je rekel.

Na koncu sva naredila 22km v 2h05m. Družbo sva si pa delala le na začetku in koncu. Slik na žalost ni. Računal sem da bo Dragan med potjo kaj poslikal……

Za moj prvi 100% tek po naravi sem navdušen. Kljub km in ca. 700 višincem je šlo odlično od nog, Kraški rob je vedno pravljica, ko pa pričenja še vse cveteti je pa še posebaj lepo.

Je za ponovit!

Foto: Tomi Beškovnik – Arhiv

ENDOMONDO

Garmin Connect

 

 

 

Posted in MTB, Tek | Tagged , , , , , , , , , , , , , | 2 Comments

12. Gradiški gorski tek

Odkar sem (spet) menjal službo, sem v sezoni težko “frei” za vikend ali praznike. Jah,….turizem smo ljudje pravijo. No, pa mi je le uspelo in 9.4.12 sem kljub prazniku ostal doma. Pravzaprav doma ravno nisem ostal. Forumski piknik je zaradi mraza odpadel in tako sem se odločil, da se udeležim Gradiškega gorskega teka. Ok, ok,…kdor me pozna ve, da sem na to ciljal že prej 🙂

 V Izoli je bilo zjutraj hladno, precej hladno. Približno 7 stopinj z burjo. “Kar je, je”, sem si rekel in se zjutraj na brzino odpravil proti Vipavi. V bližini Senožeč mi pokaže termometer v avtu -1 stopinjo. Malce zaskrbljen sem bil ali imam s sabo dovolj topla oblačila?!

V Gradišču poiščem štartno mesto, parkiram avto, se malo sprehodim naokoli in srečam nekaj znancev: Venčeslav Japel iz Primorskih novic, Igor Reščič, ter Andrej Lindič katerega sem spoznal na enem od tekov. On je sicer kolesar, vendar se jo po poškodbi usmeril v tek in to mu gre zelo dobro od nog. V letu in pol odkar se kolikor toliko resno ukvarja s tekom je toliko napredoval, da je vedno v samem vrhu. Nekaterm pač to gre. Bravo!

Pa se ustavim pri Simonu Aliču, lanskemu zmagovolcu in enemu boljših gorskih tekače pa ga malo povprašam o trasi. Vprašam ga, če gre trasa mimo “razgledišča” nad Vipavo pa je rekel, da tega ni na trasi teka. “Čudno”, si mislim. Ko sem doma gledal zemljevid se mi je zdela trasa enaka kot po kateri se občasno spuščamo z gorskimi kolesi. Ampak saj ni važno.

Dobro se segrejem, medtem pa se tudi temperatura dvigne in tako si za tek oblečem le kratko majco, namesto dveh kot  sem prvotno mislil. In nič nisem narobe naredil.

Točno ob 10:30 se tek prične. Prve pol kilometra, kljub blagem vzponu, je bil tempo precej visok. Celo pod 4min/km. Čim se je pa cesta postavila pokonci 🙂 nas je večina upočasnila.

Prvi kilometer je hitro minil, ostali so se pa vlekli kot velikonočni ponedeljek. Kasneje se tudi izkaže da sem si traso pravilno predstavljal in jo “dobro” poznal. S kolesmo navzdol je težka (vsaj odsek na sredini), medtem ko je bil tek navzgor resnično težek in občasno je bilo potrebno tudi hodit. In tudi tisto “razgledišče” je bilo ob trasi. Nisem se motil.

Končno cilj. Pred štartom mi je domačin, Sokol, rekel: “En povprečen dober čas je okoli 30min, Simon bo tekel okoli 22min in jaz računam na okoli 28min.”

“Se pravi,  če pridem na cilj s časom okoli 30min  bo to popolnoma zadovoljivo”, si mislim. In tako je tudi bilo……

Simon Alič je v cilj pritekel prvi s časom 22:23min, Sokol je(kot napovedano) prišel v cilj s časom 28:58min in meni je uspelo ujeti tisto mejo pod 30min in sicer s časom 29.39min in skupno 20mesto.  Zadovljen.

Vseh udeležencev je bilo 101 in 14 mladincev. Kar velika številka.

Najhitrejši, moški: 1. Simon Alič (Šri Činmoj MT) 22:23, 2. Gašper Bregar (Papež) 23:56, 3. Marko Tratnik (Nanos) 25:05: ženske: 1. Daniela da Forno (Atletica Cadore) 29:26, 2. Jana Bratina (Ad-venture.si) 30:58, 3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 32:20; zmagovalci med mladimi tekači: Tjaša Čirovič (Papež), Johan Habe, Štefan Habe (oba Zadlog).

Foto: Venčeslav Japelj

Posted in Tek | Leave a comment

Parenzana – ultramaraton 1. April 2012

Organizirati takšen event kot je bil 1. Parenzana ultramaraton 2012 ni mačji kašelj. Sploh v trenutkih krize, takrat, ko občine in sponzorji nimajo posluha za takšne projekte, takrat ko se mora organizator sam znajti kakor ve in zna. Obrne se na le na svoje znanje, voljo,  prijatelje, znance,…… in v  primeru 1. ultramaratona Parenzana je organizacija več kot odlično uspela.

Predrag Živkovič iz Maraton klub Umag je že nekaj časa razmišljal o tem projektu, vendar je zaradi slabe podpore občin, sponzorjev….ob trasi bivše železnice bil primoran počakati do letošnjega 1. aprila.

No,….saj ne, da je bilo letos dosti boljše oz. kvečjemu celo slabše se je pa Predrag odločil, da gre na vse ali nič. In tako je večinoma le s pomočjo prijateljev in znancev organiziral verjetno njegov najboljši projekt doslej: ultramaraton vzporedno z rekreacijsko MTB vožnjo po trasi nekdanje železnice Trst – Poreč vendar tokrat s ciljem v Vižinadi.

Na pomoč so mu priskočli domačini, ki živijo v bližini nekdanje železnice kateri so skrbeli za postaje z okrepčilom na poti. Le-teh pa je bilo vsaj 20 na celotni trasi. Tako so bili tekači preskrbljeni z vodo ali drugimi napitki, s sadjem pa tudi kaj sladkega se je našlo. Na poti pa so bile tudi posebne postojanke z okrepčili tudi za kolesarje, tako, da so bili tekači popolnoma neodvisni. Tudi kolesarska sekcija OPD Koper je pomagala pri vodenju, mi (SLO-ISTRA MTB FORUM) pa smo le občasno spremljali tekače, predvsem pa skrbeli za polnjenje spominskih kartic s fotografijami iz ultramaratona. Le-te pa najdete   TUKAJ

Štart ultramaratona je bil v Trstu, pred bivšo železniško postajo. Predrag se je tako potrudil da je od 4. ure zjutraj bil tudi odprt železniški muzej, katerega so si tekmovalci lahko ogledali vse do 5.05 ure, ko se je ultramaraton tudi začel.

Zakaj ob 05.05 zjutraj? Enako kot pred 110 leti, ko je prvi vlak odpeljal iz Trsta ob 05.05 smo tudi kolesarji in tekači pričeli z našo vožnjo ali tekom po trasi železnice ob isti uri.

Na štartu se  je zbralo ca. 20 tekačev in 50 kolesarjev. Tekači so prišli večinoma iz Slovenije, domačinov pa je bilo le nekaj. Nasprotno pa lahko rečem za kolesarje so večinoma vsi prihajali iz slovensko ali hrvaško govorečega dela Istre.

Do slovensko-italijanske meje smo vozili in tekli skupaj saj se je šele v bližini “meje”  pričenjalo počasi daniti in bilo je varneje biti v skupini. Tako je “prvi del” ultramaraton minil relativno hitro in brez večjih problemov. No,…tu pa tam je manjkala kakšna dodatna signalizacija ampak smo se vseeno znašli in vse je potekalo po planu.

Domačin, Kaltak, je bil med tekači ves čas v ospredju in tudi med drugimi tekači je vladala sproščenost in dobra volja, kljub malce neprijetni in hladni Burji.

Do hrvaške meje smo nadaljevali več ali manj v skupini, občasno se ustavili in počakali, takči pa so bili tako in tako dovolj hitri, da so nas hitro ujeli z razliko, da oni niso imeli postankov vmes.

Šele ob prestopu meje s hrvaško pa se je pričel “ta lepši” del Parenzane. Lepa, razgledna, razgibana predvsem pa “terenska” trasa nas je peljala okoli Savudrije v Buje. Nadaljevali smo pod Tribanom da Grožnjana, se spustili v Livade (kjer se nahaja tudi muzej Parenzana), prečkali Mirno ter se počasi vzpenjali proti Motovunu kjer nas je čakalo še ca. 10km do cilja, Vižinade.

Večina članov našega, SLO-ISTRA MTB FORUM-a, smo se držali bolj zadaj, spremljali tekače in tudi veliko fotodokumentirali. Vrstni red vodilnih tekačev se praktično celo pot ni veliko spremijal in tako smo večinoma lako fotografirali le prve 3-4 tekače, med katerimi je bil (ja moram omenit) tudi domačin Kaltak, kateri je bil tudi najstarejši med tekači. Ostali so bili vsaj za dve desetletji mlajši.

Zadnji del, od Motovuna do Vižinade je bil tudi najtežji, saj se je pot ves čas počasi dvigala in utrujenost med tekači in kolesarji se je pričenjala kazati. Vendar sta trma in dobra volja pri večini prevladovali in tako je bila večina kolesarjev na cilju nekaj čez 14 uro. Tekači, vsaj ta boljši, pa niso veliko zaostajali. Zadnji tekači pa so prišli v cilj okoli 18ure.

Vsem tekačem pra gre ena velika pohvala za vztrajnost, pogum in seveda odlično pripravljenost. Kapo dol! Po vsej urah teka pa na cilju sploh niso delovali kdove kako utrujeni ali izčrpani.

Sledil je še “pašta party” okoli 15h pa se je pričela podelitev. Namesto klasičnih pokalov, pa je organizator podelil kar železniški tir, kar se mi je zdelo nadvse domiselno in več kot primerno trenutku.

Zmagal je Lojze Primožič s časom 8:55:13, za njim je v cilj prišel 55-letni Izolan Asim Kaltak, ki je 109 kilometrov pretekel v nekaj več kot devetih urah in osvojil absolutno drugo mesto, tretji pa je v cilj prišel Boštjan Urankar, kateri je pa tudi odličen ultramaratonec.

Mi, SLO-ISTRA MTB FORUM, pa smo  v bližnjem kmečkem turizmu ob dobri papici in pupci uspešno  zaključili dan.

 

Predragu pa gre ena velika zahvala in pohvala za ved trud in organizacijo tega projekta.

BRAVO PREDRAG in hvala vsej njegovi ekipi!

 

Vidimo se na Parenzana 2013!!!

FOTO: Tomičko

FOTO: David

ENDOMONDO: povezava na traso

 

In kot je David rekel….. 110 km za 110 let

Posted in MTB, Tek | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , | Leave a comment

Povežimo soline 2012

Tudi letošnji, tokrat že osmi tek “povežimo soline” je za nami. Več kot 1700tekačev in tekačic se je udeležilo 9km teka, kar pa je zopet rekordno število.

Foto: SKID.SI

Organizator, Mojmir Kovač in vsi njegovi sodelavci so se lepo odrezali pri organizaciji. Že možnost dobiti štartno številko na dom je bila lepa ugodnost. Da bi se rešili gneče s parkiranjem in prevozi pa je organizator celo poskrbel za avtobus/e na relaciji Ljubljana – Strunjan.  Lepa in modra gesta.

Na štartu je kljub veliki gneči prevladovala dobra volja. Celo domačini in ljubitelji ptic se menda tokrat niso pritoževali. So bili pa malce nejevoljni lastniki parcel, katere so tekači uporabljali za svoje “potrebe”…..jah nekam pač moraš iti, očitno pa je bilo javnih WCjev vendarle premalo. Ampak to je zanemarljivo.

Zanimivo je to, da so se tekači segrevali na razdalji dobrih 4km in sicer od vhoda v Jernejev kanal (Ribič) pa vse do bivšega rudnika v Sečovljah.

Kljub “netekmovalni” naravi teka pa je organizator postavil v prve bojne linije tekače, ki so sposobni preteči traso med solinami med 30 in 35mintami.  Vedno se najde tistih 100 tekačev, ki so(smo) bolj tekmovalnega duha in ne gre drugače kot na vse ali nič. Jah,…tudi sam sem eden teh in svoj tek sem začel iz prve vrste.

Glede na množično udeležbo, mojo solidno formo in izkušnjami od lanskih let sem pričakoval uvrstitev okoli 100mesta (lani 32 s časom nekaj čez 36min in ca. 800tekači) in izboljšanje časa za nekaj sekund.

Celo moje čase posameznih kilometrov od lanskega teka sem preštudiral, tako da sem približno vedel kakšen tempo držati.

In začelo se se; prvi kilometer 3,5min/km, drugi 3.45min/km ostali km vse do portoroškega avditorija so bili v času okoli 4min/km. Šesti km je bil najpočasnejši. Od Avditorija do konca tunela Valeta sem porabil ca 5min. Zadnje tri km pa sem celo stopnjeval od 4min/km do 3.45min/km in v cilj prišel s časom 34.17 kar je za več kot dve minuti bolje kot lani. In uvrstitev? Še sam se čudim vendar okoli 30mesta.

Pred mano sta Obalo odlično zastopala še Harnold s 4. mestom in Cikron kateri je prišel v cilj dobro minuto pred mano. Bravo fantje.

me

Foto: cikron picasa album

Ker sem drugače bolj lene sorte in ne maram čakalnih vrst sem seveda vzel LUX paket. Tukaj pride na vrsto mala kritika organizatorju. Če po čistem nakjučju nebi slišal nekega pogovora, tiste hiške kjer so delili majce ipd…sploh nebi opazil. Punce, čeprav simpatične in prijazne pa so mi delovale malce zgubljeno. Ampak to je malenkost.

Na cilju so nas pričakale številne stojnice. Od tistih z osvežitvijo in regeneracijo (hostese, sadje, pijača pa vse do tistih. ki so predstavljali različne zanimive izdelke. Od nogavic pa vse do medu. Na eni od stojnic sem po dolgem času celo srečal Tamaro, mojo sošolko iz vrtca. Sicer tekla ni, je imela pa sveža in sočna jabolka. 🙂

Med potjo oz na sami trasi? Lepo označeno in veliko redarjev. Mogoče bi na plaži pri toboganu lahko razen rdeče oznake na tleh stal še en redar. Sicer pa pohvalno.

Tudi za osvežitev med potjo je bilo poskrbljeno. Sam sem jo sicer preskočil, nekaterm pa verjamem, da je ta osvežitev zelo prav prišla.

Sedaj pa je čas, da organizator naredi mali “upgrade” v organizaciji. Kljub “netekmovalnem” teku bi svetoval, da v bodoče razmisli o uporabi čipov ali kakšnega drugega (cenejšega) sistema beleženja imen, časov, vrstnega reda. To bi (razen cene he he) dvignilo tudi kvaliteto prireditve še za en nivo jaz pa Mojmira nebi po mailu gnjavil za dodatne informacije 🙂

Drugače pa, kot je že lani rekel piranski župan:  MOJMIR, BRAVO!!!!!

 

 

Posted in Tek | Tagged , , , , , , , , , , , , , | Leave a comment

3 CAMINI

Ena redkih MTB tur za katero lahko rečem da mi ni bila všeč.

1. Aprila se bo letos odvijala 1. MTB Enduro dirka “3 Camini” po Katinari nad Trstom. Tekmuje se v spustu, pravzaprav v treh s tem da se moraš v določenem času vrniti (s kolesom) na vrh. Čas vzpona se sicer ne meri.

Pa smo se odločili, da si ogledamo to progo. Avte smo pustili v bližini bolnice, poiskali prvo varianto spusta in juhuuu v dolino. Juhuuu je hitro minil. Sicer zanimiv spust skozi gozdiček ne popravi slabega vtisa ob pogledu na veliko umazanjie ki se je nahajala pod viaduktom avtoceste in tudi kasneje.

Foto: zapuščenega “APIĆA” in naš maneken Marko

Pot je tekoča, hitra, z nekaj skoki vendar ni bila po mojem ukusu. Še vedno imam raje malo počasnejše in bolj “tehnične” spuste. Pa nisem kdove kakšen “spustaš” niti ne kdove kako tehnično podkovan.

Prva varianta spusta se počasi zaključi, mi pa skozi mesto, po asfaltu nazaja proti bolnici. Ja,…še ena kazen za nas. Po asfaltu in skozi mesto smo se morali voziti nazaj proti bolnici. Druge alternative ni, razen porivanja.

Poiščemo še drugo varianto spusta. Mogoče malo bolj zanimiva, vendar spet smeti ob poti, vrnitev na vrh pa klasika. Asfalt skozi mesto.

Vmes smo srečali še domačina, kateri je treniral na progi. Dal nam je nekaj nasvetov oz. napotkov o progi in demonstriral kako se NE skače, saj se je “parkira” v steber viadukta 🙂

 

Tako, da so na koncu prevladovali mešani občutki…..spust spodoben, drugače pa preblizu civilazacije, saj se praktično voziš skozi mesto in da umazanije in po asfaltu sploh ne omenjam. Je bila pa vsaj družba 110% dobra. Na koncu smo pridelali okoli 16km in ca 600vm.

Posted in MTB | Leave a comment

Endomondo Running Workout

was out running 8.49 km in 45m:53s using Endomondo.

via Endomondo Running Workout.

 

PS

Testiram Endomondo-Wordpress

Posted in Tek | Leave a comment

HDR FOTOGRAFIJA

Če bi me pred leti vprašali bi rekel “ni šans”….Slika mora biti neobdelana.
Ampak časi se spreminjajo in tako tudi trendi, posledično okusi digitalne fotografije.

In kaj je HDR fotografija? (high-dynamic-range imaging (HDRI ali HDR) oziroma fotografija z visokim dinamičnim razponom)

Preprosto povedano več fotografij z enako vsebino vendar različno stopnjo svetlosti združimo v eno samo fotografijo. To pa nam da večji nabor tonov svetlosti v sliki, kar pomeni, da je v zelo temnih in zelo svetlih območjih slike več detajlov.

Fotografiranje v HDR tehnika (zajem slik) je precej enostaven. Rabimo le primeren fotoaparat in zelo priporočljiva je upraba stojala. Za izdelavo HDR fotografije je potrebno zajeti več fotografij. Minimum je tri fotografije, najbolje pa je zajeti pet ali celo sedem fotografij s tem da potrebujemo podosvetljene, preosvetljene in seveda eno optimalno fotografijo.

Sledi še obdelava fotografij in združitev v eno, HDR, fotografijo. Za to nam je na voljo vrsta programov. Večinoma so plačljivi, najdemo pa tudi nekaj zastonj programov, ki so pa vseeno na nivoju.

Primer:

Dve preosvetljeni fotografiji, na sredini optimalni posnetek in dve podosvetljeni fotografiji:

 

Rezultat združitve zgornjih fotografij pa je:

 

Še nekaj primerov (končnih rezultatov):

In zakaj HDR?

S HDR tehniko lahko iz čisto povprečne fotografije naredimo odlično fotgrafijo, s (kot sem že marsikje zasledil) pravljičnim pridihom.

Posted in Fotografija | Tagged , , , | Leave a comment